Samooskrba – 2. del: Prehranska varnost se začne doma. Kaj bomo jedli čez pet, deset ali dvajset let?
Cene energije, negotovost na svetovnih trgih, podražitve gnojil, podnebne spremembe in motnje v oskrbi s hrano nas postavljajo pred vprašanje, ki smo ga še pred nekaj leti pogosto spregledali: koliko hrane smo dejansko sposobni pridelati sami?
Samooskrba ni več zgolj priljubljen način preživljanja prostega časa. Postaja pomemben del odgovornega načrtovanja družinske prihodnosti.
V prvem delu našega prispevka o samooskrbi smo predstavili njene prednosti za zdravje, okolje in družinski proračun. Tokrat želimo stopiti korak dlje. Ne bomo govorili samo o tem, zakaj je dobro imeti nekaj domačega sadja, temveč kako ustvariti dolgoročno odporen, produktiven in čim bolj neodvisen domači sadovnjak.
Pri tem ne želimo nikogar strašiti. Želimo pa spodbuditi razmislek, ki ga v Drevesnici Štivan ocenjujemo kot vse pomembnejšega: prihodnosti ne moremo napovedati, lahko pa se nanjo bolje pripravimo.
1. Negotovi časi: zakaj bi morali samooskrbo jemati resneje?
Sodobna preskrba s hrano je izjemno učinkovita, vendar tudi zapletena in odvisna od številnih dejavnikov, nad katerimi posameznik nima skoraj nobenega vpliva.
Hrana na trgovskih policah je rezultat dolge verige: kmet potrebuje gorivo, gnojila, stroje, delovno silo in sredstva za zaščito rastlin. Pridelek potrebuje skladiščenje, hlajenje, embalažo in prevoz. Trgovine potrebujejo elektriko, logistiko in nemoteno dobavo.
Če se podraži ali prekine samo eden od pomembnih členov te verige, se lahko posledice prenesejo na celoten sistem.
Gorivo vpliva na ceno obdelave zemlje, prevoza in distribucije. Zemeljski plin je ključen pri proizvodnji številnih mineralnih gnojil. Električna energija je potrebna za namakanje, hlajenje, skladiščenje in predelavo hrane.
Poleg tega smo v zadnjih letih spoznali, da lahko geopolitični konflikti, trgovinske omejitve, suše in druge naravne ujme hitro spremenijo razmere na trgih.
To ne pomeni, da bo hrane jutri zmanjkalo. Pomeni pa, da ni več smiselno predpostavljati, da bodo njena cena, dostopnost in kakovost vedno samoumevne.
Pri tem je pomembno razlikovati med trenutnimi cenami in dolgoročno ranljivostjo sistema. Tudi kadar se določena živila pocenijo, odvisnost od energije, transporta in gnojil ostaja.
Vsaka družina, ki pridela del svoje hrane, zmanjša svojo odvisnost od teh dejavnikov. Ne popolnoma, vendar dovolj, da je razlika lahko pomembna.
2. Prava samooskrba ni enaka nekaj paradižnikom na vrtu
Veliko ljudi samooskrbo povezuje z zelenjavnim vrtom, nekaj visokimi gredami in sezonskim pridelkom.
To je odličen začetek, vendar dolgoročna prehranska varnost zahteva širši pogled.
Resna samooskrba mora odgovoriti na več vprašanj:
Kaj lahko pridelamo za sprotno porabo?
Katero sadje in druge pridelke lahko shranimo za zimo?
Katere rastline lahko rodijo več desetletij?
Kaj lahko pridelamo brez vsakoletnega nakupa semen in sadik?
Katere rastline potrebujejo najmanj gnojil, škropljenja in zalivanja?
Kako zmanjšamo tveganje, da nam pozeba, suša ali bolezen uniči celoten pridelek?
Kako bomo pridelke predelali, shranili in porabili?
Pomembna je tudi razlika med popolno in delno samooskrbo. Sadovnjak in jagodičevje sama po sebi ne moreta zagotoviti vseh kalorij, beljakovin in maščob, ki jih potrebuje družina. Za popolnejšo prehransko neodvisnost potrebujemo tudi zelenjavo, poljščine, stročnice in druge vire hrane.
Toda sadno drevje, jagodičevje in trajna zelišča lahko postanejo izredno pomemben del domačega prehranskega sistema.
Njihova največja prednost je, da jih praviloma ne sadimo samo za eno sezono, ampak za prihodnja leta in desetletja.
3. Sadno drevje: dolgoročna naložba v domačo hrano
Pomislimo na razliko med nakupom hrane in zasaditvijo sadnega drevesa.
Ko v trgovini kupimo kilogram jabolk, smo kupili kilogram hrane.
Ko posadimo jablano, vzpostavimo možnost, da bomo jabolka pridelovali več desetletij. Ob dobri oskrbi in ustreznih rastnih razmerah nam lahko odraslo drevo vsako leto zagotovi več deset kilogramov sadja, pri večjih drevesih v ugodnih letih tudi bistveno več.
Seveda drevo ne rodi takoj, pridelek ni vsako leto enak in potrebuje nekaj oskrbe. Toda bistvo ostaja: enkratna zasaditev lahko dolgoročno prinaša številne pridelke.
Zakaj so jablane temelj samooskrbnega sadovnjaka?
Jablane so med najpomembnejšimi sadnimi vrstami za slovensko samooskrbo. So razmeroma dobro prilagojene našemu podnebju, na voljo imamo številne sorte, plodove pa lahko uživamo sveže, sušimo, predelamo ali skladiščimo.
Posebej pomembna je izbira sort.
Za resno samooskrbo ni dovolj posaditi pet jablan, katerih plodovi dozorijo v istem tednu.
Veliko smiselneje je kombinirati zgodnje, jesenske in pozne sorte. Tako lahko podaljšamo obdobje obiranja in pri primernih sortah zagotovimo tudi zimsko zalogo.
V našem izboru imamo tudi starejše in preizkušene sorte, kot so Bobovec, Goriška sevka, Carjevič, Gorenjska voščenka, Krivopecelj in Topaz.
Stare sorte so lahko zanimive zaradi tradicionalne uporabe, prilagojenosti določenim območjem, skladiščnih lastnosti in raznovrstnosti okusov. Vendar oznaka stara sorta sama po sebi še ne pomeni, da je drevo odporno proti vsem boleznim ali primerno za vsako zemljišče.
Pri izbiri je treba upoštevati podnebje, nadmorsko višino, tla, odpornost posamezne sorte in namen uporabe.
4. Ne posadimo samo jablan: raznolikost je naša največja zaščita
Sadovnjak, v katerem raste ena sama sadna vrsta, je bistveno bolj izpostavljen tveganjem kot raznovrsten sadovnjak.
Pozeba med cvetenjem lahko uniči pridelek ene vrste, druga pa zaradi drugačnega časa cvetenja ostane neprizadeta. Bolezen, ki napade jablane, ne bo nujno ogrozila sliv ali orehov.
Zato družinam, ki želijo dolgoročno samooskrbo, priporočamo raznovrstno zasaditev.
Hruške
Hruške dopolnjujejo ponudbo jabolk in so primerne tako za svežo uporabo kot za sušenje, kompote in druge oblike predelave. Nekatere sorte je mogoče krajši ali daljši čas skladiščiti.
Pri izbiri je pomembno preveriti opraševanje, bujnost podlage in občutljivost na bolezni.
Slive in češplje
Slive so za samooskrbo izjemno uporabne. Sveži plodovi so odlični, še pomembnejša pa je možnost sušenja, zamrzovanja in kuhanja marmelad ali češpljevega namaza. Kotlov za žganjekuho na tem mestu ne bomo obširneje omenjali 😊
V primernih razmerah lahko dobro oskrbovano drevo obrodi zelo bogato. Pri izbiri priporočamo upoštevanje odpornosti proti šarki in drugim boleznim.
Češnje in višnje
Češnje so dragocen sezonski pridelek, višnje pa imajo dodatno prednost zaradi uporabnosti pri predelavi. Zamrznjene višnje, kompoti in marmelade omogočajo uporabo dolgo po končani sezoni.
Marelice, breskve in nektarine
Te vrste popestrijo domači jedilnik, vendar moramo upoštevati njihovo občutljivost na spomladanske pozebe in nekatere bolezni.
Marelica na izpostavljenem, neprimernem mestu lahko več let zapored ostane brez pridelka. Zato ni dovolj izbrati samo dobre sorte, ampak tudi pravilno lego.
Orehi, lešniki in kostanji
Pri resnejšem razmišljanju o prehranski varnosti ne smemo pozabiti lupinarjev.
Jabolka, hruške in jagodičevje nam zagotavljajo predvsem vodo, vlaknine, vitamine in ogljikove hidrate. Orehi in lešniki pa so pomembni tudi zaradi maščob, beljakovin in visoke energijske vrednosti.
Prav zato imajo v samooskrbnem sadovnjaku posebno vlogo.
Ustrezno posušene orehe in lešnike lahko hranimo več mesecev. Kostanj je uporaben vir škroba, lahko pa ga tudi posušimo ali zamrznemo.
Pri teh vrstah je treba upoštevati njihovo končno velikost, potrebo po opraševanju in primerna tla.
Naš nasvet: Ne izbirajte sadnega drevja samo po tem, katero sadje imate najraje. Razmišljajte tudi o hranilni vrednosti, času zorenja, možnostih skladiščenja in odpornosti na neugodne razmere.
5. Jagodičevje: velik pridelek tudi na majhni površini
Če so sadna drevesa dolgoročni temelj samooskrbe, je jagodičevje njen najhitreje uporaben del.
Večina vrst začne ob primerni oskrbi roditi razmeroma hitro, pogosto že v prvem ali drugem letu po sajenju.
Velika prednost je tudi majhna potrebna površina.
Na nekaj kvadratnih metrih lahko gojimo ribez, kosmulje, maline in drugo jagodičevje. Ob ustrezni izbiri vrst in sort lahko čas obiranja raztegnemo čez velik del rastne sezone.
Ribez – skromna rastlina z veliko uporabnostjo
Rdeči, beli in črni ribez so odlična izbira za domači vrt.
Plodove lahko uživamo sveže, jih zamrzujemo ali predelamo v sokove, sirupe, marmelade in želeje.
Ribez je primeren tudi za nekoliko hladnejša območja, čeprav potrebuje dovolj vlage, hranil in ustrezno obrezovanje.
Maline – rodnost in možnost širjenja nasada
Maline so zanimive zato, ker jih je mogoče ob ustreznih razmerah razmnoževati z lastnimi poganjki.
Sorte z različnimi obdobji zorenja omogočajo podaljšano sezono. Dvakrat rodne oziroma jesensko rodne sorte lahko dodatno razširijo obdobje obiranja.
Maline niso popolnoma nezahtevne: potrebujejo primerno oporo, obrezovanje, vodo in varstvo pred boleznimi. Toda na majhni površini lahko zagotavljajo zelo uporaben pridelek.
Robide – izkoristimo tudi ograje in robove vrta
Robide lahko gojimo ob oporah, ograjah in na drugih primernih mestih.
Njihovi plodovi so uporabni za svežo porabo, zamrzovanje in predelavo. Pri samooskrbi so posebej zanimive sorte z dobrim pridelkom in brez trnov, saj je obiranje bistveno preprostejše.
Ameriške borovnice – odlične, toda zahtevajo posebna tla
Ameriške borovnice so priljubljene, vendar jih ne smemo obravnavati enako kot ribez ali maline.
Za uspešno rast potrebujejo izrazito kisla tla, običajno s pH približno 4,5–5,5, primerno organsko snov in enakomerno vlažnost.
Na neprimernih tleh brez ustrezne priprave praviloma ne bodo uspevale dobro.
Če jim lahko zagotovimo ustrezne razmere, pa so lahko dolgoročen in kakovosten vir domačega jagodičevja.
Aronija, bezeg in drugo manj običajno jagodičevje
Za samooskrbo je smiselno razmisliti tudi o vrstah, ki jih morda ne uživamo vsak dan.
Aronija je uporabna predvsem za predelavo, bezeg pa za pripravo sirupov in drugih izdelkov. Pri bezgu moramo upoštevati, da je treba plodove pred uživanjem ustrezno toplotno obdelati.
Različne vrste pomenijo tudi različne zahteve in tveganja.
Oglejte si našo ponudbo jagodičevja
6. Zelišča: majhna površina, velika uporabna vrednost
Pri samooskrbi pogosto razmišljamo o velikih količinah hrane. Toda nekatere rastline so dragocene prav zaradi tega, ker jih potrebujemo v majhnih količinah.
Takšna so zelišča.
Timijan, žajbelj, origano, drobnjak, meta, melisa, pehtran, luštrek in rožmarin lahko pomembno obogatijo domačo prehrano.
Njihova prednost je, da številna uspevajo kot trajnice in jih lahko več let obiramo z iste rastline.
Zelišča lahko uporabljamo sveža, številna pa tudi sušimo ali zamrzujemo.
Za samooskrbo so posebej zanimiva tista, ki jih redno uporabljamo v kuhinji. Kupovanje majhnih pakiranj svežih zelišč je lahko sorazmerno drago, medtem ko nam nekaj dobro oskrbovanih rastlin zagotavlja pridelek skozi velik del leta.
Pomembno pa je upoštevati njihove različne potrebe. Rožmarin na hladnejših območjih morda ne bo zanesljivo prezimil na prostem. Meta potrebuje več vlage in se lahko močno razrašča, medtem ko timijan in žajbelj bolje uspevata v bolj odcednih tleh.
Zelišča, dišavnice in trajnice
7. Kaj pa, če bodo gnojila še dražja ali težje dostopna?
To je eno pomembnejših vprašanj prihodnje samooskrbe.
Velik del sodobnega kmetijstva temelji na mineralnih gnojilih, katerih proizvodnja in distribucija sta odvisni od energije, surovin in mednarodne trgovine.
Pri dušikovih gnojilih je povezava z zemeljskim plinom še posebej izrazita.
Za domačega vrtnarja to pomeni, da bi moral že danes razmišljati, kako vzdrževati rodovitnost tal z manjšo odvisnostjo od kupljenih sredstev.
Kompost je dragocen, vendar ni čudežna rešitev
Kompostiranje rastlinskih ostankov, listja in primernega organskega materiala izboljšuje strukturo tal, zadrževanje vode in kroženje hranil.
Vendar je pomembno razumeti, da kompost ne ustvarja hranil iz nič. Če s pridelki vsako leto odnašamo hranila z zemljišča, jih moramo dolgoročno tudi vračati.
Pri tem lahko pomagajo kompost, ustrezno uporabljen živinski gnoj, zastiranje, rastline za zeleno gnojenje in premišljeno ravnanje z organskimi ostanki.
Pomemben del hranil lahko zadržimo v lokalnem kroženju, popolna neodvisnost od zunanjih virov pa ni vedno realna.
Trajne rastline imajo pomembno prednost
Pri sadnem drevju in večletnih grmih vsako leto znova ne pripravljamo celotne površine za setev.
Trajne rastline razvijejo obsežen koreninski sistem, zaradi stalne pokritosti tal pa je lahko manj erozije in motenj talne strukture.
To še ne pomeni, da sadovnjak ne potrebuje gnojenja. Pomeni pa, da lahko ob pravilnem načrtovanju ustvarimo sistem z razmeroma majhno potrebo po vsakoletnih posegih.
Ne gnojimo na pamet
Pogosta napaka je prepričanje, da več gnojila vedno pomeni več pridelka.
Prekomerno gnojenje lahko povzroči pretirano vegetativno rast, slabšo kakovost plodov, večjo občutljivost rastlin in onesnaževanje okolja.
Pri dolgoročni samooskrbi priporočamo občasno analizo tal in gnojenje glede na dejanske potrebe.
Najcenejše gnojilo je pogosto tisto, ki ga rastlina sploh ne potrebuje.
8. Voda bo morda pomembnejša od gnojila
Poletna suša lahko pridelek zmanjša bistveno bolj kot zmerno pomanjkanje posameznega hranila.
Zato moramo pri zasnovi samooskrbnega sadovnjaka razmišljati tudi o vodi.
Najpomembnejši ukrepi so pravilna izbira mesta sajenja, izboljšanje strukture tal, organsko zastiranje, zbiranje deževnice in premišljeno namakanje.
Zastirka iz primernega organskega materiala zmanjšuje izhlapevanje vode in temperaturna nihanja v zgornjem delu tal.
Posebej pozorni moramo biti na mlada drevesa. Tudi če smo izbrali vrsto, ki kot odrasla dobro prenaša sušo, to ne pomeni, da lahko prvo poletje po sajenju preživi brez zalivanja.
V prvih letih je pravilno ukoreninjenje pomembnejše od hitrega pridelka.
Ko se drevo dobro ukorenini, je praviloma sposobno bolje izkoriščati vlago iz globljih delov tal. Kljub temu lahko tudi odrasla drevesa med dolgotrajno sušo potrebujejo pomoč.
Zanesljiva samooskrba zahteva, da načrtujemo ne samo, kaj bomo sadili, temveč tudi, kako bomo rastline oskrbovali, kadar poleti več tednov ne bo dežja.
9. Kaj storiti, če pridelek zaradi pozebe ali bolezni odpove?
Pri načrtovanju samooskrbe ne smemo računati samo na idealno leto.
Ena najpogostejših napak je, da celotno pridelavo postavimo na nekaj rastlin, ki cvetijo in rodijo istočasno.
Spomladanska pozeba lahko v eni noči uniči velik del cvetov. Toča lahko poškoduje plodove, dolgotrajna suša zmanjša njihovo velikost, bolezni pa lahko prizadenejo posamezne vrste.
Zato priporočamo štiri načela:
Raznolikost vrst. Sadimo jablane, hruške, slive, jagodičevje in lupinarje, ne zgolj ene vrste sadja.
Različni časi zorenja. Kombiniramo zgodnje, srednje in pozne sorte, da zmanjšamo tveganje izgube celotnega pridelka.
Prilagojenost lokalnemu okolju. Rastlina, ki odlično uspeva na Primorskem, ni nujno primerna za hladno kotlino ali višje ležeč vrt.
Pravilna izbira sorte in podlage. Odpornost proti boleznim, bujnost, zahteve po opraševanju in rodnost so pri samooskrbi pomembnejši od samega videza plodov.
Cilj ni, da v nobenem letu ne bomo imeli izgub. Cilj je, da izguba ene vrste ali sorte ne pomeni izgube vsega domačega sadja.
10. Samooskrba se ne konča z obiranjem – najpomembnejše je skladiščenje
Pridelati sto kilogramov sadja je koristno. Toda če ga lahko pojemo le deset kilogramov, preostanek pa propade, samooskrba ni dobro načrtovana.
Zato mora vsak domači sadovnjak vključevati tudi razmislek o shranjevanju in predelavi.
Skladiščenje svežega sadja
Nekatere pozne sorte jabolk in hrušk so primerne za večmesečno skladiščenje, če imamo ustrezno hladne in vlažne razmere.
Pomembno je, da skladiščimo samo zdrave, nepoškodovane plodove in jih redno pregledujemo.
Primernost za skladiščenje je odvisna predvsem od sorte, zrelosti in pogojev skladiščenja.
Sušenje
Sušenje sadja je eden najstarejših načinov konzerviranja.
Posušimo lahko jabolka, hruške, slive in nekatere druge plodove. Pravilno posušeno in shranjeno sadje lahko uporabljamo dolgo po zaključku sezone.
Zamrzovanje
Zamrzovanje je zelo primerno za maline, borovnice, robide, višnje in številne druge plodove.
Vendar ima slabost: odvisno je od stalne oskrbe z električno energijo.
Kdor želi večjo odpornost na motnje v oskrbi, naj zato ne uporablja izključno zamrzovanja.
Vkuhavanje in druga predelava
Kompoti, marmelade, sadni namazi, sokovi in sirupi omogočajo, da obilnejši sezonski pridelek uporabimo tudi pozimi.
Pri tem moramo upoštevati preverjene postopke konzerviranja. Nepravilno konzerviranje lahko povzroči kvarjenje hrane in resna zdravstvena tveganja. Posebej pomembna sta ustrezna kislost živila in pravilen postopek toplotne obdelave.
Dobra samooskrba pomeni, da imamo za vsak večji pridelek že vnaprej pripravljen načrt uporabe.
11. Kaj pa, če imamo samo 100 ali 200 kvadratnih metrov?
Velika parcela je prednost, ni pa pogoj za smiselno samooskrbo.
Na manjšem vrtu moramo prostor izkoristiti premišljeno.
Namesto velikih visokodebelnih dreves izberemo manj bujne podlage ali primerne manjše drevesne oblike. Ob robove lahko posadimo ribez in kosmulje, ob ograjo postavimo opore za maline ali robide.
Na primernem mestu lahko vzgojimo tudi namizno trto.
Zelišča lahko gojimo na gredicah, ob poteh ali v večjih posodah.
Pri majhnih površinah ni bistveno, koliko različnih sadik uspemo posaditi, ampak kako dobro rastline uspevajo in koliko pridelka dejansko uporabimo.
Prevelika gostota sajenja povzroča senčenje, slabše zračenje, več bolezni in težje vzdrževanje.
Deset pravilno izbranih in dobro oskrbovanih rastlin je lahko koristnejših kot trideset neprimerno posajenih.
12. Ekonomika samooskrbe: ali se sadno drevje res izplača?
Ko razmišljamo o stroških, pogosto primerjamo ceno sadike s ceno sadja v trgovini.
Toda ta primerjava je preveč poenostavljena.
Pri domačem sadovnjaku moramo upoštevati nakup sadik, pripravo zemljišča, opore, zaščito pred divjadjo in voluharji, vodo, gnojila, orodje in vloženi čas.
Po drugi strani pa lahko dobro izbrano drevo rodi zelo dolgo.
Poglejmo zgolj ponazoritveni primer.
Predpostavimo, da odrasla jablana v povprečju obrodi 40 kilogramov uporabnih jabolk letno. Če za primerjavo uporabimo ceno 1,50 evra za kilogram, je vrednost takšnega letnega pridelka 60 evrov.
V petnajstih letih takšne rodnosti bi bilo to 600 kilogramov jabolk oziroma 900 evrov primerjalne maloprodajne vrednosti – na eno drevo!
To seveda ni 900 evrov čistega prihranka. Primer ne vključuje začetnih nerodnih let, stroškov oskrbe, izgub pridelka in dela. Tudi dejanski pridelek se iz leta v leto spreminja.
Pokaže pa, zakaj lahko naložba v sadno drevje ob ustreznih pogojih dolgoročno ustvarja pomembno gospodinjsko vrednost.
Pri tem je še ena prednost, ki jo je težje ovrednotiti v evrih: ko imamo lasten pridelek, smo pri tem delu prehrane manj odvisni od trenutnih trgovskih cen. In imamo sadje, za katerega smo 100% prepričani da ni bilo škropljeno z nedovoljenimi FFS pripravki in je dejansko takšno, kot bi moralo biti. Česar ne moremo trditi za nobeno kupljeno sadje.
Zaradi inflacije se prihodnja cena sadja lahko povečuje ali zmanjšuje. Naš sadovnjak medtem še naprej raste.
13. Največji prihranek ni vedno v denarju, ampak v neodvisnosti
Samooskrbe ne bi smeli vrednotiti samo skozi finančni donos.
Njena vrednost je tudi v tem, da družina pridobi uporabno znanje, delovne navade in nekaj nadzora nad delom svoje preskrbe s hrano.
Znamo posaditi drevo. Znamo ga obrezati. Znamo prepoznati bolezen, izboljšati zemljo, pripraviti kompost in shraniti pridelek.
To so praktične sposobnosti, ki jih ne more nadomestiti polna trgovska polica.
Enako pomembna je izmenjava znanja in pridelkov.
Včasih ima ena družina preveč jabolk, druga veliko sliv, tretja presežek malin. Izmenjava pridelkov, domačih izdelkov, sadik in izkušenj ustvarja lokalno mrežo, ki povečuje prehransko odpornost vseh.
Resna samooskrba zato ne pomeni, da moramo vse narediti sami.
Pomeni tudi, da znamo sodelovati, si pomagati in izkoristiti tisto, kar lahko pridelamo v svojem okolju.
14. Kdaj začeti? Najbolje danes, ker drevesa potrebujejo čas
Pri sadnem drevju obstaja dejavnik, ki ga ne moremo kupiti ali nadomestiti: čas.
Jablana na bujni podlagi potrebuje več let, da se razvije v večje rodno drevo. Oreh potrebuje še daljše obdobje. Jagodičevje praviloma rodi prej, vendar tudi potrebuje nekaj časa, da se dobro ukorenini in razvije.
Če sadovnjak začnemo urejati šele takrat, ko hrano nujno potrebujemo, smo lahko več let prepozni.
Zato priporočamo postopen pristop.
Prvo leto: preučimo zemljišče, določimo razpoložljiv prostor, preverimo tla in posadimo osnovne sadne vrste. Začnemo tudi z jagodičevjem in zelišči.
Drugo in tretje leto: spremljamo uspešnost, dopolnimo zasaditev, uredimo zbiranje vode, kompostiranje in osnovno opremo za predelavo pridelkov.
Četrto in peto leto: več sadnih rastlin začne dosegati pomembnejšo rodnost. Pridobimo izkušnje z obrezovanjem, varstvom, skladiščenjem in predelavo.
Po desetih letih: ob primerni zasnovi imamo lahko razvit sadovnjak, ki je pomemben vir hrane za gospodinjstvo.
Seveda je dejanska časovnica zelo odvisna od izbranih vrst in podlag.
Najpomembnejše pa je nekaj drugega: samooskrba je proces, ki ga gradimo postopoma.
15. Jesen je ena najboljših priložnosti za začetek
Jesensko obdobje je za sajenje številnih vrst sadnega drevja in jagodičevja posebej primerno.
Ko rastline zaključijo rast in preidejo v mirovanje, lahko sadike z golimi koreninami presajamo v ustreznih razmerah, če tla niso zamrznjena ali premočena.
Jesensko sajenje rastlinam pogosto omogoči, da do naslednje rastne sezone začnejo razvijati koreninski sistem.
Pri sadikah v loncih imamo lahko širše obdobje sajenja, vendar je še vedno pomembno zagotoviti ustrezno zalivanje.
Pred nakupom priporočamo, da preverite odraslo velikost rastline, podlago, opraševanje, lokalne podnebne razmere in zahteve glede tal.
Sadike namreč ne kupujemo samo za prihodnjo pomlad.
Sadimo jo za leta, ki prihajajo.
16. Naša odgovornost: pomagati pri izbiri, ne samo prodati sadike
V Drevesnici Štivan verjamemo, da mora biti uspešna samooskrba zasnovana na znanju in realnih pričakovanjih.
Ni vsaka sadna sorta primerna za vsako zemljišče. Ni vsako drevo enako odporno. In ni vsaka sadika dobra izbira zgolj zato, ker ima lep plod.
Zato želimo kupcem pomagati pri izbiri rastlin, ki ustrezajo njihovemu prostoru, podnebju in ciljem.
Nekomu bo najbolj koristila stara visokodebelna jablana, ki bo z leti postala del družinskega sadovnjaka.
Drugemu bo več pomenilo nekaj grmov ribeza, malin in borovnic na majhnem vrtu.
Tretji bo želel zasaditi večji samooskrbni sadovnjak, ki bo zagotavljal sadje za svežo uporabo, skladiščenje in predelavo.
V vseh primerih je najpomembnejše, da je zasaditev premišljena in izvedljiva.
Na sadike.si smo zato zbrali širok izbor sadnega drevja, jagodičevja, zelišč in drugega sadilnega materiala za različne potrebe.
Toda nakup sadik je šele začetek. Prava vrednost nastane, ko rastline uspevajo, rastejo in rodijo.
Zaključek: Sadimo danes za prihodnost, ki je še ne poznamo
Nihče od nas ne ve, kakšne bodo cene hrane čez pet let. Ne vemo, kako dostopna bodo gnojila, koliko bo stalo gorivo ali kakšne podnebne razmere nas čakajo.
Vemo pa nekaj drugega.
Jablana, ki jo posadimo danes, lahko čez deset let že daje pomemben pridelek. Dobro zasnovan nasad jagodičevja lahko dolga leta dopolnjuje družinsko prehrano. Zelišča, ki jih vzgojimo doma, zmanjšujejo potrebo po vedno novih nakupih.
In predvsem: znanje, ki ga pridobimo z lastno pridelavo hrane, ostane z nami.
Samooskrba ne pomeni, da bomo povsem neodvisni od trgovin, kmetov ali svetovnega gospodarstva. Pomeni pa, da bomo nekaj pomembnega vzeli v svoje roke.
Ne sadimo zato, ker bi nas moralo biti prihodnosti strah. Sadimo zato, ker je pametno biti nanjo pripravljen.
Morda bodo prihodnja leta mirna, uspešna in polna obilja. V tem primeru bomo uživali domače sadje, boljši vrt in zadovoljstvo ob lastnem pridelku.
Če pa bodo razmere zahtevnejše, bomo veseli vsakega drevesa, ki smo ga pravočasno posadili.
In to je bistvo samooskrbe.
Naša prihodnost se ne začne na trgovski polici. Del nje lahko že danes začne rasti na našem vrtu.
Drevesnica Štivan – sadike za prihodnje generacije.
Odkrijte sadno drevje, jagodičevje in zelišča na sadike.si
